ponedeljek, 11. november 2013
...as Mr. Brezsny says!
Do eat ripe organic strawberries that have been genetically modified and irradiated, and do chain-smoke as you peddle your exercise bicycle, and do wander through a garbage dump while listening to Mozart on your iPod.
ponedeljek, 21. oktober 2013
Fa yeung nin wa & Houellebecq.
Ljubezen nas oslabi, zato močnejši šibkejšega zatira, muči in končno ubije; tega ne počne zlonamerno ali z užitkom, ampak povsem prostodušno. In to ljudje imenujejo ljubezen!
...za njo, kot tudi za vsa dekleta njene generacije (beri: mlade), je bila seksualnost zabaven užitek brez posebne čustvene angažiranosti, ki sta ga motivirala zapeljevanje in erotizem; nedvomno je bila ljubezen, tako kot usmiljenje pri Nietzscheju, sentimentalna fikcija, ki so si jo izmislili šibki, da bi pri močnejših vzbujali občutek krivde in tako omejevali njihovo svobodo in naravno krutost.
Ženske so bile nekoč šibke, še posebej ko so rojevale. V začetku so zato potrebovale varnost močnega zaščitnika in so si zato izmislile ljubezen, zdaj pa so postale močne, neodvisne in svobodne, prenehale so vzbujati ter gojiti čustvo, za katerega ni bilo več nobenega pravega razloga. Tisočletni moški načrt, ki ga danes odlično izražajo pornografski fimi, katerih cilj je seksualnosti odvzeti vsakršno čustvo in jo zvesti na raven čiste zabave, se je z zadnjo generacijo končno izpolnil.
...
Po nekaj desetletjih psihološkega pogojevanja in truda jim je končno uspelo iz src izkoreniniti eno najstarejših človeških čustev. Konec je, kar je bilo uničeno, se ne more več popraviti, kakor ne moremo več zlepiti črepinj razbite skodelice, dosegli so svoj cilj: niti v enem samem trenutku življenja ne bodo občutili ljubezen. Bili so svobodni.
...za njo, kot tudi za vsa dekleta njene generacije (beri: mlade), je bila seksualnost zabaven užitek brez posebne čustvene angažiranosti, ki sta ga motivirala zapeljevanje in erotizem; nedvomno je bila ljubezen, tako kot usmiljenje pri Nietzscheju, sentimentalna fikcija, ki so si jo izmislili šibki, da bi pri močnejših vzbujali občutek krivde in tako omejevali njihovo svobodo in naravno krutost.
Ženske so bile nekoč šibke, še posebej ko so rojevale. V začetku so zato potrebovale varnost močnega zaščitnika in so si zato izmislile ljubezen, zdaj pa so postale močne, neodvisne in svobodne, prenehale so vzbujati ter gojiti čustvo, za katerega ni bilo več nobenega pravega razloga. Tisočletni moški načrt, ki ga danes odlično izražajo pornografski fimi, katerih cilj je seksualnosti odvzeti vsakršno čustvo in jo zvesti na raven čiste zabave, se je z zadnjo generacijo končno izpolnil.
...
Po nekaj desetletjih psihološkega pogojevanja in truda jim je končno uspelo iz src izkoreniniti eno najstarejših človeških čustev. Konec je, kar je bilo uničeno, se ne more več popraviti, kakor ne moremo več zlepiti črepinj razbite skodelice, dosegli so svoj cilj: niti v enem samem trenutku življenja ne bodo občutili ljubezen. Bili so svobodni.
sobota, 12. oktober 2013
Some girls...
Some girls like you to say beautiful things to them...
Some girls like you to take a dump on them. I'm neither one of those girls.
Some girls like you to take a dump on them. I'm neither one of those girls.
torek, 17. september 2013
Story 4 Bambaren.
»Rad bi ti povedal zgodbo, Sergio.
Nekega dne stopi mlad moški na velemestno postajo podzemne železnice in zaigra na violino. Mrzlo januarsko jutro je. Izvede šest Bachovih skladb, igra tričetrt ure. V tem času gre skozi postajo stotine ljudi, večina jih je namenjena v službo.
Moški srednjih let že po nekaj minutah opazi glasbenika. Upočasni korak in za nekaj minut obstane pred njim, potem se hitro oddalji, saj ga kliče stvarnost njegovih opravkov. Minuto pozneje violinist dobi prvo nagrado dneva – neka ženska vrže dolar v njegov klobuk na tleh in ne da bi se ustavila, nadaljuje pot.
Čez nekaj minut se neki moški nasloni na steno in nekaj sekund posluša glasbenika, potem pogleda na uro in odide. Očitno tvega, da bo zamudil na delo.
Nazadnje je tisti, ki mu nameni največ pozornosti, trileten otrok. Njegova mati pospeši korak, a mali se ustavi, da bi gledal violinista, dokler ga mati, ki izgubi potrpljenje, ne zgrabi za roko in skoraj odvleče proč. Prizor se ponovi z nekaj mladimi radovedneži.
Skratka, v petinštiridesetih minutah, kolikor je trajal koncert, se je ustavilo in za nekaj časa obstalo ter poslušalo samo šest ljudi. Kakšnih dvajset mimoidočih je glasbeniku vrglo drobiž, a so odhiteli mimo, ne da bi upočasnili korak. Ko preneha igrati in zavlada tišina, tega pravzaprav nihče ne opazi. Nihče ne zaploska. Nihče ga ne prizna.
Pa vendar je skrivnostni violinist Joshua Bell, eden največjih glasbenikov na svetu. V tistem velemestu je igral eno najzapletenejših skladb, kar je bilo napisanih, in to na violino, vredno tri milijone in pol dolarjev.
Dva dni pred »koncertom« v podzemni železnici je bila dvorana v Bostonu, kjer je igral, popolnoma razprodana in vstopnice so bile povprečno po sto dolarjev.
Zgodba je resnična. Joshua Bell je igral inkognito na postaji washingtonske podzemne železnice v projektu, ki so ga pripravili pri Washington Postu, družbenem eksperimentu o zaznavanju, okusih in prednostih ljudi.
Razumeš, Sergio? Gre za to: smo si sposobni vzeti dovolj časa in biti hvaležni za lepe stvari v življenju? Smo pripravljeni doumeti lepoto tudi v trenutkih in na krajih, kjer bi jo najmanj pričakovali? Kajti če nimamo časa, da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu, ki igra eno najlepših skladb, kar je bilo kdaj napisanih, koliko drugih stvari še zamudimo?«
Nekega dne stopi mlad moški na velemestno postajo podzemne železnice in zaigra na violino. Mrzlo januarsko jutro je. Izvede šest Bachovih skladb, igra tričetrt ure. V tem času gre skozi postajo stotine ljudi, večina jih je namenjena v službo.
Moški srednjih let že po nekaj minutah opazi glasbenika. Upočasni korak in za nekaj minut obstane pred njim, potem se hitro oddalji, saj ga kliče stvarnost njegovih opravkov. Minuto pozneje violinist dobi prvo nagrado dneva – neka ženska vrže dolar v njegov klobuk na tleh in ne da bi se ustavila, nadaljuje pot.
Čez nekaj minut se neki moški nasloni na steno in nekaj sekund posluša glasbenika, potem pogleda na uro in odide. Očitno tvega, da bo zamudil na delo.
Nazadnje je tisti, ki mu nameni največ pozornosti, trileten otrok. Njegova mati pospeši korak, a mali se ustavi, da bi gledal violinista, dokler ga mati, ki izgubi potrpljenje, ne zgrabi za roko in skoraj odvleče proč. Prizor se ponovi z nekaj mladimi radovedneži.
Skratka, v petinštiridesetih minutah, kolikor je trajal koncert, se je ustavilo in za nekaj časa obstalo ter poslušalo samo šest ljudi. Kakšnih dvajset mimoidočih je glasbeniku vrglo drobiž, a so odhiteli mimo, ne da bi upočasnili korak. Ko preneha igrati in zavlada tišina, tega pravzaprav nihče ne opazi. Nihče ne zaploska. Nihče ga ne prizna.
Pa vendar je skrivnostni violinist Joshua Bell, eden največjih glasbenikov na svetu. V tistem velemestu je igral eno najzapletenejših skladb, kar je bilo napisanih, in to na violino, vredno tri milijone in pol dolarjev.
Dva dni pred »koncertom« v podzemni železnici je bila dvorana v Bostonu, kjer je igral, popolnoma razprodana in vstopnice so bile povprečno po sto dolarjev.
Zgodba je resnična. Joshua Bell je igral inkognito na postaji washingtonske podzemne železnice v projektu, ki so ga pripravili pri Washington Postu, družbenem eksperimentu o zaznavanju, okusih in prednostih ljudi.
Razumeš, Sergio? Gre za to: smo si sposobni vzeti dovolj časa in biti hvaležni za lepe stvari v življenju? Smo pripravljeni doumeti lepoto tudi v trenutkih in na krajih, kjer bi jo najmanj pričakovali? Kajti če nimamo časa, da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu, ki igra eno najlepših skladb, kar je bilo kdaj napisanih, koliko drugih stvari še zamudimo?«
ponedeljek, 16. september 2013
Back with Bukowski.
.
.
.
Medsebojni človeški odnosi nekako ne delujejo. Le prvih štirinajst dni je še nekaj pravega življenja, potem pa udeleženca začneta počasi izgubljati zanimanje drug za drugega. Maske padejo in začno se prikazovati resnični ljudje: čudaki, bedaki, blazneži, maščevalneži, sadisti, morilci. Moderna družba je ustvarila lastno vrsto ljudi, ki se zabavajo drug z drugim. To je dvoboj do smrti - v greznici. Največ, kar lahko človek upa v medčloveških odnosih, je po mojem poltretje leto. Kralj Mongut iz Siama je imel 9.000 žena in konkubin; kralj SaLomon iz Stare zaveze je imel 700 žena, Avgust Močni s Saškega je imel 365 žena, po eno za vsak dan v letu. Varno število.
.
.
.
.
.
Medsebojni človeški odnosi nekako ne delujejo. Le prvih štirinajst dni je še nekaj pravega življenja, potem pa udeleženca začneta počasi izgubljati zanimanje drug za drugega. Maske padejo in začno se prikazovati resnični ljudje: čudaki, bedaki, blazneži, maščevalneži, sadisti, morilci. Moderna družba je ustvarila lastno vrsto ljudi, ki se zabavajo drug z drugim. To je dvoboj do smrti - v greznici. Največ, kar lahko človek upa v medčloveških odnosih, je po mojem poltretje leto. Kralj Mongut iz Siama je imel 9.000 žena in konkubin; kralj SaLomon iz Stare zaveze je imel 700 žena, Avgust Močni s Saškega je imel 365 žena, po eno za vsak dan v letu. Varno število.
.
.
.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)