Ljubezen nas oslabi, zato močnejši šibkejšega zatira, muči in končno ubije; tega ne počne zlonamerno ali z užitkom, ampak povsem prostodušno. In to ljudje imenujejo ljubezen!
...za njo, kot tudi za vsa dekleta njene generacije (beri: mlade), je bila seksualnost zabaven užitek brez posebne čustvene angažiranosti, ki sta ga motivirala zapeljevanje in erotizem; nedvomno je bila ljubezen, tako kot usmiljenje pri Nietzscheju, sentimentalna fikcija, ki so si jo izmislili šibki, da bi pri močnejših vzbujali občutek krivde in tako omejevali njihovo svobodo in naravno krutost.
Ženske so bile nekoč šibke, še posebej ko so rojevale. V začetku so zato potrebovale varnost močnega zaščitnika in so si zato izmislile ljubezen, zdaj pa so postale močne, neodvisne in svobodne, prenehale so vzbujati ter gojiti čustvo, za katerega ni bilo več nobenega pravega razloga. Tisočletni moški načrt, ki ga danes odlično izražajo pornografski fimi, katerih cilj je seksualnosti odvzeti vsakršno čustvo in jo zvesti na raven čiste zabave, se je z zadnjo generacijo končno izpolnil.
...
Po nekaj desetletjih psihološkega pogojevanja in truda jim je končno uspelo iz src izkoreniniti eno najstarejših človeških čustev. Konec je, kar je bilo uničeno, se ne more več popraviti, kakor ne moremo več zlepiti črepinj razbite skodelice, dosegli so svoj cilj: niti v enem samem trenutku življenja ne bodo občutili ljubezen. Bili so svobodni.
