petek, 20. april 2012
četrtek, 19. april 2012
KOnKuRenca...ker je pač najboLj BRanO in ker mogoče RES koga predrami. :)
5 STVARI, KI JIH NAJBOLJ OBŽALUJEM
Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.
1. Želel bi si imeti pogum, da bi živel takšno življenje, kot sem si ga želel sam, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. To je najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako so njihovo življenje vodili drugi in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
2. Želel bi si delati veliko manj, kakor sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s partnerjem. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših , ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
3. Želel bi si biti odkrit z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi drugih ljudi. Posledica je ta, da se nikoli ne morejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
4. Želel bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
5. Želel bi si biti srečnejši. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo (ne) izbere vsak sam. Njena odosotnost je posledica zavestne odločitve za lagodno in ugodno življenje "srednjega razreda" brez velikih sprememb in pretresov in z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb.
Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.
1. Želel bi si imeti pogum, da bi živel takšno življenje, kot sem si ga želel sam, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. To je najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako so njihovo življenje vodili drugi in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
2. Želel bi si delati veliko manj, kakor sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s partnerjem. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših , ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
3. Želel bi si biti odkrit z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi drugih ljudi. Posledica je ta, da se nikoli ne morejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
4. Želel bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
5. Želel bi si biti srečnejši. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo (ne) izbere vsak sam. Njena odosotnost je posledica zavestne odločitve za lagodno in ugodno življenje "srednjega razreda" brez velikih sprememb in pretresov in z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb.
sreda, 18. april 2012
...toLiko o razLikah...
Če moški govori opolzkosti ženski, je to spolno nadlegovanje, če ženska govori opolzkosti moškemu, je to evro in trideset centov na minuto.
petek, 13. april 2012
OH, ti 71-letni pokvarjenec ali pa pač seksačice gospoda Poliča.
Rdečelaska. Tudi v mednožju rdeča. Naskakuje kot luciferska kobila in pri seksu hrza do nezavesti. Njena počenka je peklensko vroča, globoka in sluzava kot najbolj prepletena džungla, z mnogimi slastnimi eksotičnimi sadeži, ki jih mi mači pojemo z užitkom.
Plavolaska. V mednožju je črni mah, torej si lase "beli". Počenka je je ozka, da prav dobro tesni mačo razdiralca. Njena frikcijska sposobnost (tresočega se drgnjenja) je neverjetna. V pol ure lahko mačo z njo doživi tri veličastne orgazme, ki mu povsem razbremenijo telo in ga naredijo skoraj breztežnega. Vanjo lahko zaradi tega strese nad šest kubičnih centimetrov semena.
Črnolaska. Pohotna do samega peklenskega dna. Sramni ustnici ima po navadi kot dve živordeči majhni lubenici, sočni in užitni pod mačovnimi jazičnimi brbončicami, da se mu po njunem poskušanju še dolgo v noč cedijo sline. Njena vulva ob vzdrženosti deluje kot najbolj podmazana hudičeva naftna črpalka. Vsa je džungelsko sluzasta. V njej so pomešani vsi bartolinijevi ženski sokovi, ki mačo osvajalca dvignejo na raven, ki presega vsako njegovo doslejšno trdno normalo.
Sivolaska z belimi prameni. Intelektualno vzvišena, z obritim mednožejem. V intimi je razuzdana kot indijske svete krave, ki se razdajajo prav vsakemu indijskemu biku, ki jih količkaj povoha. Seksa, kot da je zadnjič, dolgo in strastno. Po orgazmih večkrat pade v nezavest. Terja velike količine mačovih semenčic; vsak mačov izliv jo tako navduši, da rjove kot rjovejo mogočne bele volkulje v Sibiriji ali pa pod severno polarno kapo oziroma Arktiko.
Rjavolaska. Je na splošno vesele narave, kar izraža tudi v spolnosti. V njenih modrih očeh lahko malčo zagleda dve bleščeči iskri in takoj ve, da se hoče razuzdano izživljati z njim, dokler jima v glavi nekaj ne zapresketa in iz njegovega malega sabljaškega mojstra nekaj lepljivega ne brizgne vanjo pod močnim tlakom. Veselo oba zavriskata in v ritmu izgovarjata sladke besede "Še, še, še, še..." Z dobrim mačom bi to počenjala najmanj dva dneva, on pa lahko skrajša na enega. Drugi dan ga verjetno čaka že druga rjavolaska, ki se ji tudi mora jahalno povsem posvetiti, s seksualno vsebino, ki ustreza obema.
Plavolaska. V mednožju je črni mah, torej si lase "beli". Počenka je je ozka, da prav dobro tesni mačo razdiralca. Njena frikcijska sposobnost (tresočega se drgnjenja) je neverjetna. V pol ure lahko mačo z njo doživi tri veličastne orgazme, ki mu povsem razbremenijo telo in ga naredijo skoraj breztežnega. Vanjo lahko zaradi tega strese nad šest kubičnih centimetrov semena.
Črnolaska. Pohotna do samega peklenskega dna. Sramni ustnici ima po navadi kot dve živordeči majhni lubenici, sočni in užitni pod mačovnimi jazičnimi brbončicami, da se mu po njunem poskušanju še dolgo v noč cedijo sline. Njena vulva ob vzdrženosti deluje kot najbolj podmazana hudičeva naftna črpalka. Vsa je džungelsko sluzasta. V njej so pomešani vsi bartolinijevi ženski sokovi, ki mačo osvajalca dvignejo na raven, ki presega vsako njegovo doslejšno trdno normalo.
Sivolaska z belimi prameni. Intelektualno vzvišena, z obritim mednožejem. V intimi je razuzdana kot indijske svete krave, ki se razdajajo prav vsakemu indijskemu biku, ki jih količkaj povoha. Seksa, kot da je zadnjič, dolgo in strastno. Po orgazmih večkrat pade v nezavest. Terja velike količine mačovih semenčic; vsak mačov izliv jo tako navduši, da rjove kot rjovejo mogočne bele volkulje v Sibiriji ali pa pod severno polarno kapo oziroma Arktiko.
Rjavolaska. Je na splošno vesele narave, kar izraža tudi v spolnosti. V njenih modrih očeh lahko malčo zagleda dve bleščeči iskri in takoj ve, da se hoče razuzdano izživljati z njim, dokler jima v glavi nekaj ne zapresketa in iz njegovega malega sabljaškega mojstra nekaj lepljivega ne brizgne vanjo pod močnim tlakom. Veselo oba zavriskata in v ritmu izgovarjata sladke besede "Še, še, še, še..." Z dobrim mačom bi to počenjala najmanj dva dneva, on pa lahko skrajša na enega. Drugi dan ga verjetno čaka že druga rjavolaska, ki se ji tudi mora jahalno povsem posvetiti, s seksualno vsebino, ki ustreza obema.
Čudno. Petek 13.
Hmm...nikjer nobenih jajc v obliki številke 13, ali okraskov, ki se nanašajo na dotično številko, tudi voščilnic neopazim. Res čudno!
petek, 6. april 2012
Tonetova Marija (op. Pavček)
Nikoli nisem ljubil nobene žene, kakor sem ljubil tebe,
radost moja, Marija moja. Ti si tista, ki jo udariš po ramenu
in rečeš, zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj, blagoslovljena
si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega tlesa Jezus.
In ko zapišeš to drobno tujo (in vendar tako domačo besedo - Jezus),
se ti odpre kakor podoba raja - na vseh koncih in krajih bije
svetloba skozi šotor gospodov in ves je že prenapolnjen
s tolikimi in še lepšimi barvami. Vse je ožarjeno zlato, vse je
srebrno zlato, vse je polno, popolno, ona je sredi tega bitja, te
veličine, ona je središče vsega, sebi samemu vir in odtek, sebi popolnost,
sebi trajnost, sebi neskončnost.
Kolikokrat sem že zapisal besedo, ki ji ne veš pomena - neskončnost.
In druga njej podobna na isti vrvi materinskost, tetiva od
tu do večnosti. In nobena od teh besed ni dokončna, ni
čisto jasna. Tu - je do tu in ali je že hip nato drugje, na drugem mestu,
na novi postojanki. Je od res od in se šteje navzgor,
navzdol, gor, dol, kvišku navzdol, ali je zgolj približek točnosti.
In tako je z vsako besedo, tudi najmanjšo, tudi najmanj izrazito.
Vse je večumno, večpomensko, večsnovno, večsmiselno.
Samo človek je zmeraj enako nedoločen, nepopoln, neraben, nekoristen, nesrečen.
In se sprašujem, kaj je ta nesreča? Je obrnjena sreča? Narobe sreča?
Je to, kar te zadane, da se strezniš, da za hip oslepiš in vidiš svet
na novo. Pa saj to je po svoje spet sreča!
Čemu? Kaj ta angel hoče? Mirno prelivanje
časa, valovanje besed dobro mišljenih, pravih,
takih, ki so označene na pravem koncu s posvetilom
resnice in z molkom pridige.
Tamkaj je on in je ona. Oba skupaj, oba za skupaj.
Bodita torej skupaj, kot se reče v svetem pismu,
bodita kot dober kruh v imenu očeta, sina in svetega duha.
Amen.
radost moja, Marija moja. Ti si tista, ki jo udariš po ramenu
in rečeš, zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj, blagoslovljena
si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega tlesa Jezus.
In ko zapišeš to drobno tujo (in vendar tako domačo besedo - Jezus),
se ti odpre kakor podoba raja - na vseh koncih in krajih bije
svetloba skozi šotor gospodov in ves je že prenapolnjen
s tolikimi in še lepšimi barvami. Vse je ožarjeno zlato, vse je
srebrno zlato, vse je polno, popolno, ona je sredi tega bitja, te
veličine, ona je središče vsega, sebi samemu vir in odtek, sebi popolnost,
sebi trajnost, sebi neskončnost.
Kolikokrat sem že zapisal besedo, ki ji ne veš pomena - neskončnost.
In druga njej podobna na isti vrvi materinskost, tetiva od
tu do večnosti. In nobena od teh besed ni dokončna, ni
čisto jasna. Tu - je do tu in ali je že hip nato drugje, na drugem mestu,
na novi postojanki. Je od res od in se šteje navzgor,
navzdol, gor, dol, kvišku navzdol, ali je zgolj približek točnosti.
In tako je z vsako besedo, tudi najmanjšo, tudi najmanj izrazito.
Vse je večumno, večpomensko, večsnovno, večsmiselno.
Samo človek je zmeraj enako nedoločen, nepopoln, neraben, nekoristen, nesrečen.
In se sprašujem, kaj je ta nesreča? Je obrnjena sreča? Narobe sreča?
Je to, kar te zadane, da se strezniš, da za hip oslepiš in vidiš svet
na novo. Pa saj to je po svoje spet sreča!
Čemu? Kaj ta angel hoče? Mirno prelivanje
časa, valovanje besed dobro mišljenih, pravih,
takih, ki so označene na pravem koncu s posvetilom
resnice in z molkom pridige.
Tamkaj je on in je ona. Oba skupaj, oba za skupaj.
Bodita torej skupaj, kot se reče v svetem pismu,
bodita kot dober kruh v imenu očeta, sina in svetega duha.
Amen.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)