Tonetova Marija (op. Pavček)

Nikoli nisem ljubil nobene žene, kakor sem ljubil tebe,
radost moja, Marija moja. Ti si tista, ki jo udariš po ramenu
in rečeš, zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj, blagoslovljena
si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega tlesa Jezus.
In ko zapišeš to drobno tujo (in vendar tako domačo besedo - Jezus),
se ti odpre kakor podoba raja - na vseh koncih in krajih bije
svetloba skozi šotor gospodov in ves je že prenapolnjen
s tolikimi in še lepšimi barvami. Vse je ožarjeno zlato, vse je
srebrno zlato, vse je polno, popolno, ona je sredi tega bitja, te
veličine, ona je središče vsega, sebi samemu vir in odtek, sebi popolnost,
sebi trajnost, sebi neskončnost.
Kolikokrat sem že zapisal besedo, ki ji ne veš pomena - neskončnost.
In druga njej podobna na isti vrvi materinskost, tetiva od
tu do večnosti. In nobena od teh besed ni dokončna, ni
čisto jasna. Tu - je do tu in ali je že hip nato drugje, na drugem mestu,
na novi postojanki. Je od res od in se šteje navzgor,
navzdol, gor, dol, kvišku navzdol, ali je zgolj približek točnosti.
In tako je z vsako besedo, tudi najmanjšo, tudi najmanj izrazito.
Vse je večumno, večpomensko, večsnovno, večsmiselno.
Samo človek je zmeraj enako nedoločen, nepopoln, neraben, nekoristen, nesrečen.
In se sprašujem, kaj je ta nesreča? Je obrnjena sreča? Narobe sreča?
Je to, kar te zadane, da se strezniš, da za hip oslepiš in vidiš svet
na novo. Pa saj to je po svoje spet sreča!
Čemu? Kaj ta angel hoče? Mirno prelivanje
časa, valovanje besed dobro mišljenih, pravih,
takih, ki so označene na pravem koncu s posvetilom
resnice in z molkom pridige.
Tamkaj je on in je ona. Oba skupaj, oba za skupaj.
Bodita torej skupaj, kot se reče v svetem pismu,
bodita kot dober kruh v imenu očeta, sina in svetega duha.
Amen.